Ne grem se več. Poleg tega, da sama ne vem več kje se me drži glava in kaj vse moram še uredit preden v sredo sedem na letalo in se odpeljem tisoče kilometrov stran, ob strani stojijo mati in vsake pet minut lajajo česa vsega še nisem storila, kako mi bo zmanjkalo časa in kaj se sploh grem. Za piko na i moji mandlji spet protestirajo in otekajo, da sem ostala doma in ne uspem zapolniti dnevne doze nikotina.
Itak se zadnjih pet minut najde tisoč problemov, ki jih morava čimuspešneje rešiti, po čimhitrejšem postopku. Najbolje bo da vstanem in danes pokupčkam oblačila do konca, se prijavim na faks, napišem pooblastila, pokličem svojo ginekologinjo in se predvsem neham smilit sama sebi. Preveč porabim za razmišljanje kaj bo čez en mesec. Najela bom nekoga ki me bo močno brcnil v rit vsakič ko se bom ustavila in zamislila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar