Ko danes pridem domov, se bom ulegla na tla in ne bom več vstala. Jutri šibam v Bosno, stran od vseh, ki jim zgleda grem na živce že s tem ko obstajam in vseh ki ugotavljajo da nisem normalna. Pa me boli kurac kdo se tukej najde. Jezna sem, utrujena sem, naveličana vsega in vseh (ej, ja, obstajajo izjeme, itak, na ljudi okrog mene doma in v okolici doma to ni letelo:)) obveznosti, psihiranja, požiranja vseh besed in stiskanja pesti. Pa polnjenja mojih možganov z bedarijami. Dons mi je itak že vse dol padlo, no shit. Bo kar bo, grem samo še preživet en dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar