Kot nežen cvet, ki bi ga skrila v svojo dlan

Rada imam take dneve. Ko storim kaj koristnega, pa kljub vsemu lahko tri ure sedim na kavi, med šumečim listjem in poslušam nostalgične pesmi. Rada se zgubljam med policami starih knjig. Hvala bogu za antikvariate. Knjižnicam bi morali prepovedat shranjevat knjige v skladiščih, stran od toplih prstov in radovednih pogledov.

Kljukam opravila na seznamu, pridn sem:)

Pridi, da te objamem že enkrat in prelupčkam od glave do nog buča, predolgo se že nisva videli in izblebetali, pogrešam te, veš!

Iskrica

Pa se bom le spravila k sebi, zgleda. Prehlad prebolevam, solze se sušijo, stiska me sam še mal, če sem nostalgična. Magične roke, čaroben objem. Svet je lepši, prov res. Gledam novemu tednu naproti, tokrat nisem padla vanj, temveč stopila (tako kot bom jutri ob sedmih skozi vrata predavalnice, kot vzorna študentka!). Mal bi se še stiskala, itak. Treba bo spat in tiščat kotičke ust proti ušesom. Da se bom lahko srčno smejala. Iskreno. Tako kot za vikende, v vrat.

Spodbudne besede za lahko noč, pa ena doza nikotina, da bom lažje imela slabo vest.

Tud dons zvečer sem ugotovila da sreča še kdaj pride pogledat tud sem, na mojo stran. Tako da mi res ni treba skrbeti. Jesen je in ko gazim skozi oranžnordečerjavo šumeče listje, ki se zatika za kovček, ki ga vlečem za sabo, lahko samo pustim, da telo srka pozitivo iz zadnjih vzdihljajev barv, preden se vse pogrezne v prazno sivino. Takrat bom pa doma. Štrikala. Pila kakave in gledala Herija Poterja. In se še mal več lupčkala.

Kdaj pa nej bi se to nehal?

Sem napisala ogromno. Pa vse skupej izbrisala.

A je res tok težko dat nekomu tisto uro, bit tm zanj?

Eksistencialna kriza

Men se res ne da. Študirat, delat, vstajat, čakat avtobusov. It jest za tri evre. Nima smisla, itak, pa še nevem kaj se sploh dogaja.

 

"Zaprem oči

svet se vrti, vrti, vrti. Pozabi dan, pozabi noč, kako si vroč."

Spakirano na novo, pa gremo naprej, po nove trenutke, take, ki jih bom hotela ohranjati, žive.

Red earth

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

BAM

V realnost. V mraz, meglo, med ustaljen ritem ljudi okrog mene. V izgubljenost v času. In v mehak, prijeten objem. Tale trenutek ne vem, kaj bi sama s sabo. Čaka me tisoč obveznosti, miljon zgodbic, razpakiranje in ponovno pakiranje, pospravljanje, jaz bi pa samo ležala in se objemala ter predla.

Daleč sem bla. Preveč daleč, da bi si tam upala razmišljati o tem. Na ogromnem kontinentu, mikroskopsko majhna črna pikica. Predaleč in preveč sama. Pa je vse priletelo tisoče kilometrov za mano.

"Nikol več mi ne pusti it tko deleč, sami."

Mal sm, hm, izgubljena? Padla sm nazaj, v isto rutino, samo brez sonca, brez poletnih žarečih oči in energije. V počasnost, depresivnost. Nočem se vmešat nazaj v to vsakdanjost. Pa malce sem neučakana, ker me v naslednjih dneh čaka toliko sprememb.

Ampak zaenkrat mi je dovolj da sem doma, v vsej majhnosti moje države, v objemu gora, lastnega hladilnika in toplih rok.

"Pa ne spusti me, prosim."

"Ne bom."

Zdej bom čepela pod kovtrom, malce pojokcala zaradi vseh čustev, ki so se nabrala okrog mene, jedla in čakala večer.