V realnost. V mraz, meglo, med ustaljen ritem ljudi okrog mene. V izgubljenost v času. In v mehak, prijeten objem. Tale trenutek ne vem, kaj bi sama s sabo. Čaka me tisoč obveznosti, miljon zgodbic, razpakiranje in ponovno pakiranje, pospravljanje, jaz bi pa samo ležala in se objemala ter predla.
Daleč sem bla. Preveč daleč, da bi si tam upala razmišljati o tem. Na ogromnem kontinentu, mikroskopsko majhna črna pikica. Predaleč in preveč sama. Pa je vse priletelo tisoče kilometrov za mano.
"Nikol več mi ne pusti it tko deleč, sami."
Mal sm, hm, izgubljena? Padla sm nazaj, v isto rutino, samo brez sonca, brez poletnih žarečih oči in energije. V počasnost, depresivnost. Nočem se vmešat nazaj v to vsakdanjost. Pa malce sem neučakana, ker me v naslednjih dneh čaka toliko sprememb.
Ampak zaenkrat mi je dovolj da sem doma, v vsej majhnosti moje države, v objemu gora, lastnega hladilnika in toplih rok.
"Pa ne spusti me, prosim."
"Ne bom."
Zdej bom čepela pod kovtrom, malce pojokcala zaradi vseh čustev, ki so se nabrala okrog mene, jedla in čakala večer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar