Pa se bom le spravila k sebi, zgleda. Prehlad prebolevam, solze se sušijo, stiska me sam še mal, če sem nostalgična. Magične roke, čaroben objem. Svet je lepši, prov res. Gledam novemu tednu naproti, tokrat nisem padla vanj, temveč stopila (tako kot bom jutri ob sedmih skozi vrata predavalnice, kot vzorna študentka!). Mal bi se še stiskala, itak. Treba bo spat in tiščat kotičke ust proti ušesom. Da se bom lahko srčno smejala. Iskreno. Tako kot za vikende, v vrat.
Spodbudne besede za lahko noč, pa ena doza nikotina, da bom lažje imela slabo vest.
Tud dons zvečer sem ugotovila da sreča še kdaj pride pogledat tud sem, na mojo stran. Tako da mi res ni treba skrbeti. Jesen je in ko gazim skozi oranžnordečerjavo šumeče listje, ki se zatika za kovček, ki ga vlečem za sabo, lahko samo pustim, da telo srka pozitivo iz zadnjih vzdihljajev barv, preden se vse pogrezne v prazno sivino. Takrat bom pa doma. Štrikala. Pila kakave in gledala Herija Poterja. In se še mal več lupčkala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar