Pa sem ostala

Enkrat. Dvakrat, petkrat. Vsako noč. Zdaj pa težko spim sama.

In na ustnicah nasmeh.

 

Punca ostan nocoj pr men

:)

Lubica

Did-did-did did-um

 

:)

"Če boli, pomeni da je resnično. Če boli, pomeni da je še in vedno bo tam. Mora boleti. Čisto malo. Zato da te spomni, da se je nekoč, tam daleč nekje, nekdo dotaknil tvojih misli, objel tvoje strahove in zaplesal s tvojimi sanjami."

Zdaj lahko odštevam

Skoraj polni trije tedni so v igri:)

3

In potem je vse v najlepšem redu

Pa pride nedelja zvečer. In predstavitev seminarske, pa sredin kolokvij.

Hey you

Ne morem verjet kako zelo sem zaljubljena v Floyde. Vsakič znova se zaljubljam, vedno bolj. In ne naveličam se jih nikoli. Pa tako zelo me razumejo. Poročila bi se z njimi in jim pletla na gugalniku, že zgubana od njihovih tekstov in utrujena od življenja.

Out there on your own.

December

Moji decembri so vsi enaki. Čudoviti. Rdeča lica in mrzli nosovi. Štrikanje pod dekco, s kakavi. Taroki in kavice, nočni zimski sprehodi. Biftek! Debeli pulovarji in žareče oči, ki svetijo nad robom šala. Vonj po cimetu in mandarinah. Lučke in kuhano vino. Stiskanje pod ta zimskim kovtrom in vsi Harry Potterji, z vročimi, dišečimi čaji. Voščilnice. In sreča, ki se izraža skozi lučke v sobi.

Verjamem, da bo letošnji še lepši.:)

Jutra, obsijana s soncem

Tako lepo, da me niti mraz ne moti. In ko gledam množico zamorjenih obrazov, obsijanih s soncem, mi je žal. Za oči, ki ne vidijo rumeno oranžne, žareče Ljubljane, ki jim ne seže do srca. Zavila se bom v najtoplejši pulovar in šla še malo nastavljat lica sončnim žarkom.

Uživej



Še malo

 

Do četrtka bom tole spacala skupej, vem da bom! In se potem brez skrbi odpeljala domov.

Popolna

 Nič mi ne manjka. Nič. In potem lahko jokam od sreče:)

Nimam besed.

Got my head spinning

 

 

Nimam sploh nč za napisat:) To je dober znak.

Samo moja

Malina, malina,
rdeča malina,
v radostnem jutru,
ptičjega petja.

Malina, malina,
moja malina,
prva malina,
tega poletja.

Jaz imam pa srečo,
žametno in rdečo,
nihče mi je ne vzame,
zorela je le zame,
moja, moja, moja je samo. 

Vikendi

 

Mislim da se bom zaljubila vanje. Ker sem varna. In srečna. In ker sem odmislila vse kar lahko pride s tem ter odprla srce.

Včasih si enostavno želim, da bi bila prekratka, da bi lahko razmišljala kam dlje.

Kot nežen cvet, ki bi ga skrila v svojo dlan

Rada imam take dneve. Ko storim kaj koristnega, pa kljub vsemu lahko tri ure sedim na kavi, med šumečim listjem in poslušam nostalgične pesmi. Rada se zgubljam med policami starih knjig. Hvala bogu za antikvariate. Knjižnicam bi morali prepovedat shranjevat knjige v skladiščih, stran od toplih prstov in radovednih pogledov.

Kljukam opravila na seznamu, pridn sem:)

Pridi, da te objamem že enkrat in prelupčkam od glave do nog buča, predolgo se že nisva videli in izblebetali, pogrešam te, veš!

Iskrica

Pa se bom le spravila k sebi, zgleda. Prehlad prebolevam, solze se sušijo, stiska me sam še mal, če sem nostalgična. Magične roke, čaroben objem. Svet je lepši, prov res. Gledam novemu tednu naproti, tokrat nisem padla vanj, temveč stopila (tako kot bom jutri ob sedmih skozi vrata predavalnice, kot vzorna študentka!). Mal bi se še stiskala, itak. Treba bo spat in tiščat kotičke ust proti ušesom. Da se bom lahko srčno smejala. Iskreno. Tako kot za vikende, v vrat.

Spodbudne besede za lahko noč, pa ena doza nikotina, da bom lažje imela slabo vest.

Tud dons zvečer sem ugotovila da sreča še kdaj pride pogledat tud sem, na mojo stran. Tako da mi res ni treba skrbeti. Jesen je in ko gazim skozi oranžnordečerjavo šumeče listje, ki se zatika za kovček, ki ga vlečem za sabo, lahko samo pustim, da telo srka pozitivo iz zadnjih vzdihljajev barv, preden se vse pogrezne v prazno sivino. Takrat bom pa doma. Štrikala. Pila kakave in gledala Herija Poterja. In se še mal več lupčkala.

Kdaj pa nej bi se to nehal?

Sem napisala ogromno. Pa vse skupej izbrisala.

A je res tok težko dat nekomu tisto uro, bit tm zanj?

Eksistencialna kriza

Men se res ne da. Študirat, delat, vstajat, čakat avtobusov. It jest za tri evre. Nima smisla, itak, pa še nevem kaj se sploh dogaja.

 

"Zaprem oči

svet se vrti, vrti, vrti. Pozabi dan, pozabi noč, kako si vroč."

Spakirano na novo, pa gremo naprej, po nove trenutke, take, ki jih bom hotela ohranjati, žive.

Red earth

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

BAM

V realnost. V mraz, meglo, med ustaljen ritem ljudi okrog mene. V izgubljenost v času. In v mehak, prijeten objem. Tale trenutek ne vem, kaj bi sama s sabo. Čaka me tisoč obveznosti, miljon zgodbic, razpakiranje in ponovno pakiranje, pospravljanje, jaz bi pa samo ležala in se objemala ter predla.

Daleč sem bla. Preveč daleč, da bi si tam upala razmišljati o tem. Na ogromnem kontinentu, mikroskopsko majhna črna pikica. Predaleč in preveč sama. Pa je vse priletelo tisoče kilometrov za mano.

"Nikol več mi ne pusti it tko deleč, sami."

Mal sm, hm, izgubljena? Padla sm nazaj, v isto rutino, samo brez sonca, brez poletnih žarečih oči in energije. V počasnost, depresivnost. Nočem se vmešat nazaj v to vsakdanjost. Pa malce sem neučakana, ker me v naslednjih dneh čaka toliko sprememb.

Ampak zaenkrat mi je dovolj da sem doma, v vsej majhnosti moje države, v objemu gora, lastnega hladilnika in toplih rok.

"Pa ne spusti me, prosim."

"Ne bom."

Zdej bom čepela pod kovtrom, malce pojokcala zaradi vseh čustev, ki so se nabrala okrog mene, jedla in čakala večer.

Down under

 

Še zmerej ne verjamem čisto. Še poslovit se grem, pa se stiskat celo noč, ker spat verjetno ne bom mogla.

Želim si samo srečno in predvsem zdravo pot, pa da mehur neha protestirat.

Živčna?

Sej zdej sm pa že lahko mal. Samo da mi bo ratal spat, to je najbolj pomembno. Na zadnjo noč pa itak ne računam. Nemaram poslavljanj drgač. Ker ponavad jokam, itak, čustvena za tri. Jokam ker sm jezna. Jokam zarad groznih zgodb. Jokam zarad globoke žalosti v pesmih. Jokam zarad Cankarjeve mame, ker kar čutim kako se je počutila. In jokam na tujih pogrebih, pogrebih ljudi,  za katere prvič slišim. Zakaj pol nebi jokala še pri poslavljanjih?:D

Zamujam drugač, na kosilo/večerjo.

Sam spat!

Iz evforije v melanholijo. Bam. Prokleta kemija. Ne sej je u izi. Sam o koncih se sprašujem, tko, dost bedno, samo bo itak jutri vse v redu:) Pa mal zatavam na različne konce sam me ne žalosti nekej preveč, ker vem zakaj je tako.

A zdej že lahko odštevam? Še dva dni + zaključek današnjega.

I just want you to know

 

 

 

I'll be there when you'll be falling low.



 

Dolga potovanja, še daljši seznami obveznih stvari, kupi nespakirane prtljage po sobi in požrti živci

Ne grem se več. Poleg tega, da sama ne vem več kje se me drži glava in kaj vse moram še uredit preden v sredo sedem na letalo in se odpeljem tisoče kilometrov stran, ob strani stojijo mati in vsake pet minut lajajo česa vsega še nisem storila, kako mi bo zmanjkalo časa in kaj se sploh grem. Za piko na i moji mandlji spet protestirajo in otekajo, da sem ostala doma in ne uspem zapolniti dnevne doze nikotina.

Itak se zadnjih pet minut najde tisoč problemov, ki jih morava čimuspešneje rešiti, po čimhitrejšem postopku. Najbolje bo da vstanem in danes pokupčkam oblačila do konca, se prijavim na faks, napišem pooblastila, pokličem svojo ginekologinjo in se predvsem neham smilit sama sebi. Preveč porabim za razmišljanje kaj bo čez en mesec. Najela bom nekoga ki me bo močno brcnil v rit vsakič ko se bom ustavila in zamislila.

V dvoje

Rabla sm tak večer. Brez ljudi, brez glasov, samo deka, ogenj, voda pa grozljivo nebo pred nevihto. In topla postelja, po tem ko se je začel zlivat.

Deset dni, bejba.

 

Push my back against the wall and catch me, if I fall

 

If I fall.

Miš, vse bo okej, boš vidla:)

And I fell heavy into your arms

 

 

Še vedno ne verjamem da čez 14 dni odhajam. Stran od vsega, skoraj najdalj kar je mogoče. Pa me grize da bi kar ostala doma. Ne ne, ne bi ostala. Pridem nazaj, en mesec se ne bo poznal?

And I will wait for you.

Trikrat bom zamežikala da preženem praznino, pa bom nazaj.

"Rd te mam."

Tisoč stvari moram še zrihtat. Čas me preganja, kot vedno. In prazna, mrzla postelja, ko je blo včerej treba zaspat.

Jedina

In ko večer dviga meglo zagorelo bo

Bi rada spočela v dežju?

Too much love will kill you

Just as sure as none at all. It'll drain the power that's in you, make you plead and scream and crawl.
And the pain will make you crazy you're the victim of your crime.
Too much love will kill you.
Every time.

Preveč težko zaspim sama.

Welcome to the future

Js bi rada beležila trenutke. Tko, da si jih lahko kasneje miljonkrat predvajam v glavi z vsemi občutki, z vsemi mislimi in osebami. Vsakič si rečem da si jih bom zapomnila, pa vedno nežno spolzijo stran. Zapomnim si le praznega dogodka in tega, da sem si rekla, da si moram to pa do trenutka in misli natančno zapomniti. Tut tega dons ne bom mogla ulovit. https://www.youtube.com/watch?v=iwKht1_SyXU To spada zraven današnjega. Pa Rok, razmajan kombi, prešvicana koža, veter v laseh, zadnji sončni žarki in prijetna utrujenost. In trenutno najlepše počitnice v življenju.

Razmišljala sem tudi o pismu, sebi, ko me bodo leta spremenila. Da si zabeležim par stvari. Da se bom spomnila, kako brezskrbno poletje sem imela. Da bom ozmerjala odraslega v sebi in si povedala kako bi se zdaj zgražala nad svojimi dejanji. In da si povem, kako moram bit zaljubljena.

Paranoja

Zarad jebenih hormonov, enkrat na mesec. Včerej so se mi v službi trikrat iznenada zlile solze po licih. Najbolj neumno je, da vem zakaj, zakaj si ustvarjam neumne scenarije v glavi, da vem da sem trapasta in da nič od tega ni res, da je vse samo v moji glavi zaradi hormonov, pa je še zmeraj isto. Strah me je vsega, jezna sem na cel svet, užaljena, žalostna, paranoična, sama. Sej jutri bo kul, jutri bo svet spet lepši, samo da se začne.:D

Love me till I want no more

Again. And again and again.

Delam, cele dneve in na koncu se stisnem med ogromne roke in sem varna in spočita.

Čas, rojen za dva

Ne morem verjet, da je skoraj pol poletja že mimo. Rada bi konkretno razlago, kam so sli moji dnevi. Ker ne ločim srede od petka, ko se ozrem nazaj, vidim le kup nasmehov in veselih oči. Karte so zrihtane, da podaljšava poletje:)

Ni pameti in strasti, ko padaš z neba

Mislim da se mi dogaja to, česar sem se bala in pred čemer se hočem zaščitit. Ker se bojim vsega tega, zdej sem pa spet tle. Jebemti, punca, ne lezi tko navdušeno do še hujše bolečine! Skorej da ne morem verjet no, da bi lahko ostala tako visoko brez da padem in si polomim par kosti za začetek, vrat v slabšem primeru.

Mogoče je najbolje da se samo sprostim in neham razmišljat, ker sem previsoko.

Fancy girls

Tale komad si morm nekam pospravt, ker ko se bom spet zbudila ne bom imela pojma ker je bil (pa po vsej verjetnosti mi niti všeč ne bo več). http://www.youtube.com/watch?v=bSyufmQIFyE

Skos bolj sem živčna zarad teh priprav na Avstralijo, rabm enga k se spozna na to, ker js sm mrzla.

Dons zadnjič zapiram pred frej vikendam.:)

Res je lepo

Kodrasti nasmeh in vonj po mleku, trenutek sreče v prostem teku.

Nevem več kaj naj pišem, ker vsakič povem samo to kako mi je lepo.

Čez tisoč let ko bomo zvezdni prah

Bodo naša srca imuna na strah.

Prvič od kar se poznava, pa je od tega že deset let, praznujeva skupaj, sami. In imam darilo zanjo. Rd te mam veš, Barbara.:)

Tam je majhen kraj samo za naju dva...

..kjer se moja senca s tvojo poigra.

Mislim da se še kar ne zavedam čisto, da sem svobodna, da je to prvo tako poletje v mojem življenju.

 

ENO BESEDO

.

.

.

 

Toda, glejte, jaz nimam nič več,

moje srce je razbito svetišče,

moje besede so ranjene vse,

vsaka moja beseda krvavi.

 

Nad mano ni več obokov sanj,

ostri robovi črnih zidov

dvigajo se kot spomin na nekdaj

v poulično prazno grozoto noči.

 

.

.

.

 

Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje srce.

 

- S. Kosovel

Srečn:)

 

 

Ko malina.:)

Ej!

Poletje je. Res je poletje. In jutra dišijo, dišijo po travi, prihajajočem soncu in čudovitem dnevu. Že ob sedmih sem se usedla vn na sihtu in samo dihala, jutro in poletne zvoke.
Js sm srečna, veš:)

Z golimi telesi dramimo misli

Kako noro se da bolš počutit po drgnjenju svoje gole kože ob tujo. Ob bolečih prstih v laseh in zobeh na vratu. Ja, ja ja ja.

Zjebana sm. Psihično sem tko utrujena, da komej še vstajam, pa še 14 dni se bom jebala s tem.

Ah, kurac. 

Bil sm prpet na mašine, mogu sm žret aspirine. Pluča so nehala delat, mislu sm ne me jebat.

Two down

Spet sem lahko globoko izdihnila. Bejba, maš to!

Sara,

 

 

js sm zaljubljena.

Konec

Hvalabogu.
Šalalalalalala.

Ko narišem te v osnutek jutrišnjega dne

No, kakorkoli, zaključila sem z določenim obdobjem svoje mladosti, pa četudi zaključek ni bil tako zadovoljiv. Bomo videli kako naprej, možnosti je tisoč, samo ne smem obupat.
Stopica! Stopica je v enem od stopcov v sobotni križanki.
Zdej grem spat. In bom vstala ko se mi bo zljubilo, prej ne.

I will let you down, I will make you hurt

"Fuzbal pr Fujsu"

Zaslužim si ga ja, ker se učim od desetih zjutrej, tko da bom šla brez vesti, samo še gotiko predelam.
Če bom še 16 dni tko pridna, se nimam česa za bat. Pa če razmišljam da bo čez en teden vsega konec.. po tem tednu preživim še manj kot mesec in sem zaključila z vsem... Še gotiko dons!:)

Mogoče bo pa še vse okej:)

 

 

 

 

 

Vsaj dons mam tak občutek, že cel dan.

With a rebel yell, she cried more, more, more

Včeraj sem na šihtu pozabila vse kar se mi nabira v glavi že lep čas. Bilo je popoldne po dolgem času ko nisem razmišljala in se sekirala ter računala kako se bo vse skupaj izšlo. Če ne bo kmalu konec vsega tega, mislim da ne bom zmogla. Težko se že pripravim k početju česarkoli koristnega in ne vem če bo šlo še en mesec. Trenutno samo upam da se meni v prid uredijotri stvari v šoli, ko bom to imela varno pospravljeno bo vse veliko lažje.
Vse bo še super, vrjamem!

Kajmak in marmelada

Ker se po fruštku dan pozna, al kako.
Prvič sm probala to kombinacijo, ker sem mela kajmak iz Bosne doma, mal zarad filma pa mal ker se fensi sliš. Odlična kombinacija! Kar naj bi pomenilo da bo moj dan kar cvetel. Po tem ko sem se komej spravila od doma sem izvedla par "izjemno" prijetnih novic, da bi najraje vse kar pustila, se odpeljala na inštrukcije kjer sem ugotovila da nimam pojma in prišla domov z glavobolom. Imam pa odlične pogajalske sposobnosti, vsaj to.
Mogoče pa ne bo vse odvisno od tega, vse še lahko rešim, samo najprej se bo treba naspat, to pa z mojimi trenutnimi nočnimi morami in zbujanji na vsakih dvajset minut ne bo mogoče. Pod oknom mam murna ki se dere cele noči in ne utihne ne glede na vremenske razmere. Našla ga bom, pokončala ga bom!


Ja, ja.

One down, eight to go

Jaz sem pa najbolj neučinkovit človek na svetu, ki se zavija v odejo in joka ob seriji že celo popoldne, namesto da bi dvignila rit in storila kaj v tej smeri. (Jutri, obljubim, jutri. ) Vsak dan mi uide pred nosom in časa mi zmankuje, jaz pa čepim v temi in počivam. Hudo.
Samo sedim in čakam, čakam da bo vse mimo in da bom lahko zadihala s polnimi pljuči, stekla nekam na samo in vpila od sreče in svobode.
Eight to go, girl.

Ya geroy skazhite mne kakogo romana

Bosna je kul. Prijetna. Mastna:D Mislim da mam čevapčičev in bureka dost za pol leta. Že prisotnost vse maščobe okrog mene je povzročila mozolje. Pa sonce in vročina, prov prerojena sem. Tko kot moja bosa stopala. Domov sem itak prišla v dež, prehlajena od klime. Zdej počivam z lekadoli plus C in kofetkam. Lepo je bilo spet videt Barbaro.:)
Pa posodobila sem telefon, magija!:D

Oddih

Ko danes pridem domov, se bom ulegla na tla in ne bom več vstala. Jutri šibam v Bosno, stran od vseh, ki jim zgleda grem na živce že s tem ko obstajam in vseh ki ugotavljajo da nisem normalna. Pa me boli kurac kdo se tukej najde. Jezna sem, utrujena sem, naveličana vsega in vseh (ej, ja, obstajajo izjeme, itak, na ljudi okrog mene doma in v okolici doma to ni letelo:)) obveznosti, psihiranja, požiranja vseh besed in stiskanja pesti. Pa polnjenja mojih možganov z bedarijami. Dons mi je itak že vse dol padlo, no shit. Bo kar bo, grem samo še preživet en dan.

What's the matter with you?

Izgubljam živce

Brez počitnic naslednji teden bi se mi zmešalo. FUJ. Fujfujfuj.

Liv

Kupila sem si čudovito darilo. Kok sm dala pa neupam sploh povedat ampak sm gledala na kvaliteto, dizajn, vse, ker če mi ne bi bilo noro lepo, bi brezveze kupovala. Komej čakam poštarja, uf.

YES SIR

Danes je v pesmi še lepši zvok

Če se smeješ zelo naglas, tudi jokaš tako. Sem prebrala nekje, pa se ne spomnim točno kdaj. In je res, vesela sem samo da se trenutno smejem iz srca. Vleče mi kotičke k ušesom kar same od sebe. Bom iskreno jokala kdaj drugič.
Danes sem dobila kisika za cel mesec vnaprej. Večkrat bi mogla prakticirat take sprehode, kljub utrujenosti imam neverjetno veliko energije. Valjam se po postelji, čeprav sem vsa umazana od ležanja na tleh in prekopicavanja po travi. Zjutraj bom lahko malce dlje poležala, zdej se pa še za eno urco zakopljem v delo, da sem fertik, ja!
Danes je v pesmi še lepši zvok, v vzhodih sonca, vse naokrog.

"Vežite se, polećemo"

Strahovit tresak zapara zrak čak i iskre poletješe u mrak.
Če bi znala. Če bi znala bi lahko odstranila svoj obrambni ščit in se spustila v nekaj lepega. Lahko bi zamenjala del sebe, se razdajala. Pogledala v oči brez sramu in strmela v tujo črnino. Tako pa umikam pogled in se skrivam v vrat. Ohranjam distanco, sej veš. Ščitim se, da ne bi bolelo.
Pa ne znam drugače.
"Od zdej naprej perete pa kuhate sami, tut praške bom pobrala."
Ni problema, manj komunikacije, manj požrtih živcev.
Zunej pa pomlad. :)
Pisava je težko berljiva, pa kaj.

Every man gets his wish

He said I wanna buy you a classic white milk shake, I said I'll serve you up a special side of heartbreak.
Prepričana sem da tu ne bo enako.
V zadnjih dneh sem doživela par življenskih lekcij in prelomnic. Prve so me odlično naučile česa ne smem nikoli več ponoviti, druge pokazale da sem zmožna, obojne da sem lahko močna. In da se sama odločam kdaj boli, kdaj lahko. Presenetila sem samo sebe, ja.:)
In ko sonce ogreje zrak okrog mene, sem srečna. Ker smo odprli sezono posedanja na sončku, klepetanja, taroka zunaj, kril in limonad poleg kav z mlekom.